1005 besed s Prušnikove 74
Zora Žbontar
V Centru in Galeriji P74 nas je po razstavi Followe-ed (after Hokusai), ki bo na ogled do 3. aprila, popeljal iskalec kompozicijsko umerjenih cestnih smeti, poceni starih knjig s sličicami za svoje kolaže, predvsem pa nenehen opazovalec mestnega dogajanja, ki v mimobežnih nenavadnih damah išče zametke zgodb, tokrat v vlogi kustosa Michalis Pichler. 
V Centru in Galeriji P74 nas je po razstavi Followe-ed (after Hokusai), ki bo na ogled do 3. aprila, popeljal kustos Michalis Pichler - iskalec kompozicijsko umerjenih cestnih smeti, poceni starih knjig s sličicami za svoje kolaže, predvsem pa nenehen opazovalec mestnega dogajanja, ki v mimobežnih nenavadnih damah išče zametke zgodb.  

Razstavo konceptualnih del, knjig umetnika ter fotografij je pripravil v sodelovanju s Tomom Sowdenom, s katerim pa, zanimivo, še nista spregovorila v živo. Sowden na razstavi v Bristolu pod istim naslovom predstavlja svojo osebno zbirko. Povezuje ju skupen koncept postavitve, in sicer razprostreti raznovrstne apropriacije knjig umetnika znamenitega Eda Rusche. Pichler tovrstne prilastitve in parafraze Ruschevih del zbira že nekaj let, potuje po številnih specializiranih sejmih knjig umetnika – tako imenovanih Art Book Fair-ih.

Na razstavi Followe-ed (after Hokusai) sta zanimiva zlasti dva umetnostnozgodovinska poudarka, ki sta transparentna skozi njegovo zbirko. Že na začetku vodstva nam je predstavil predhodnike Ruschevega kopičenja sorodnih prizorov, kot sta bila japonska umetnika Hokusai in Hiroshige. Slednja sta že v 19. stoletju podobno kopičila upodobitve različnih pogledov, npr. na goro Fuji in na triinpetdeset postaj v Tokaidu. 

V drugi sobi pa pritegneta predvsem v jukstapoziciji, na steno razprostrti Ruscheva panorama The Sunset Strip in delo Susukija Yoshikaza. Gre za knjigo, ki z zelo sorodnim konceptom za deset let prednjači Ruschevo slavno delo Every Building on the Sunset Strip. Pichler je Susukijevo delo fotografiral iz publikacije Harper Levina, sam namreč na sejmih nikoli ne kupuje zelo dragih knjig, saj originale fotografira in nato razstavi njihove reprodukcije.

Problem nedostopnosti za vitrino zaščitenega gradiva je kustos rešil z nekaterimi reprodukcijami, ki jih lahko tudi sami prelistamo, žal pa nekatera dela ostajajo gledalcu nedostopna in bi brez njegove razlage najverjetneje ostala v celoti nerazumljena. V oporo mu je publikacija s slikovnim materialom in seznamom knjig umetnika, ki so do danes nastale kot odziv na Ruscheve knjige. Slednja bi na svoj seznam lahko dodala tudi samo sebe, saj jo je Pichler zasnoval po domnevno Ruschevem konceptu Six Hands and a Cheese Sandwich, ki pa pravzaprav sploh ni njegov.

Arhitektu in kiparju Michalisu Pichlerju sposojanje in predelovanje del drugih avtorjev pomeni način prisvajanja sveta, pa tudi konstruiranja nečesa novega. Skozenj preseva zbirateljska vnema, zaprašenost nakopičenih prostorov, vonj po vlažnih starinarnicah in zdi se, da se iz njih ne more izkopati, da je sestavljen iz kosov drugih. Vsake toliko razseka en del in ga manipulira s svojim zornim kotom. Ta proces se kaže v njegovi apropriaciji filozofskega dela Maxa Stirnerja, kjer je na podlagi izmišljene tehnike imenovane „greatest hits“ nastala minimalistična redukcija Stirnerjeve filozofije ega. 

Na razstavi Followe-ed (after Hokusai) je Pichler tudi v vlogi umetnika, saj na ogled postavi svojo knjigo Twentysix Gasoline Stations. Slednja predstavlja problem za gledalca, saj v njej ne najde nekaj ulovljivega, kar bi ga oddaljilo od Rusche samega, čeprav moramo poudariti, da je zavestno sledil tudi bolj objektivnemu fotografskemu kadriranju Bernda in Hille Becher. Povsem drugače se izriše njegova predelava Mallarméjeve poezije na pleksi steklo, kjer se vizualno gradivo preslika v taktilne črtne zapise.

Medijski tekst opozori, da danes apropriacije in parafraze knjig Eda Rusche predstavljajo samostojen žanr v sodobni umetnosti, kljub temu pa se gledalec sooča prav s prej omenjeno nihajočo dvojnostjo. Na trenutke ne ulovi razumevanja nekaterih umetniških prilastitev preteklih konceptov, saj se zazdi, da jim zmanjka lastna udomačitev in predelava tujega. Opominjanje na nespremenljivost sveta je premalo prepričljivo, dela tako po eni strani ostajajo v Ruschevih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Takšno branje nenavadno potencira prav sama postavitev. Na razstavi se namreč jasno izriše pretekla tradicija kopičenja ponavljajočih se prizorov, kar pa, zanimivo, kustosu ne služi za negiranje Ruschevih del, za kolaps njegove originalnosti na golo ponavljanje. Pokaže predvsem soroden pristop v obravnavi motiva, ki pa je nato pri Ruschi in tudi pri njegovima sodobnikoma Hilli in Bernardu Becherju variiral v drugačno smer in dosegel povsem nove učinke. 

Slednja sta začetnika nove topografije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta z natančnim popisom krajine dosegla bolj objektiven zapis prostora, kot se je ta kazal pri Ruschi, pri katerem kljub izpraznjenosti ostaja docela zgovorna sled civilizacije. Pri učencih Becherjeve šole se jasno odseva soroden fotografski pristop in poenotenost v obravnavi motiva, a predelan po lastni percepciji sodobnega simulakra. 

Čeprav med razstavo ozavestimo, da je mnogo prilastitev Ruschevih konceptov v prvi vrsti poklon njegovemu delu skozi predelan pogled, se ne moremo otresti misli, da prevelika obremenjenost z njim v nekaterih delih zavre nekaj njihove lastne lucidnosti. Ena izmed tistih, ki uspejo to preseči je Tanja Lazetić. Z delom Coloured People in Black and White (Yellow) opozori na fenomen migracij preko eksotičnega razkrajajočega sadja in krajev, od koder pripotujejo v Slovenijo. Izpostaviti pa velja tudi delo Tadeja Pogačarja Various (small) Pieces of Trash in tudi njegove Public Sculpture, ki jih sicer lahko izbrskamo le v prodajnem delu galerije.  

Razstava prav gotovo prinaša veliko zanimivega gradiva in kaže na številna nasledstva Ruschevih del, od zapuščenih bencinskih postaj do ene same bencinske postaje Dejana Habichta. Ruschevim Los Angeles Apartments so ob bok postavljeni Some Las Vegas Strip Clubs. Po drugi strani pa prav s tem razgrinjanjem bogatega nasledstva več kot stotih umetnikov postavitev ozavesti težavnost apropriacije del, tako močno ukoreninjenih v kolektivnem spominu. 

Zbirka kaže, kako težko je pravzaprav izhajati iz znanega koncepta in ga vsaj za hip preglasiti s svojim žigom. Poiskati način, ki bo izhajal iz obdelave preteklega za prikaz nečesa sedanjega, se na tej razstavi pokaže kot izrazito težavna naloga. Ruscheve fotografske knjige se na trenutke prej pokažejo kot omejevalen in ne kot za predelavo, nadgradnjo in rekonstrukcijo zanimiv vir gradiva. 

Na kompozicijsko umerjene smeti bo od zdaj naprej pazljiva Zora.

Žbontar, Zora, "1005 besed s Prušnikove 74," Radio Student FM89.3, March 16, 2011,

V Centru in Galeriji P74 nas je po razstavi Followe-ed (after Hokusai), ki bo na ogled do 3. aprila, popeljal iskalec kompozicijsko umerjenih cestnih smeti, poceni starih knjig s sličicami za svoje kolaže, predvsem pa nenehen opazovalec mestnega dogajanja, ki v mimobežnih nenavadnih damah išče zametke zgodb, tokrat v vlogi kustosa Michalis Pichler. 
V Centru in Galeriji P74 nas je po razstavi Followe-ed (after Hokusai), ki bo na ogled do 3." data-share-imageurl="" style="position:fixed;bottom:0px;right:0px;">